NAS RES SPRAVLJA OB ŽIVCE NAJSTNIKOVA JEZA
ali se kaj drugega dogaja v ozadju?
Dretje. Jezikanje. Loputanje z vrati. Glasno vzdihovanje in zavijanje z očmi. Umik vase. Vsi ti občutki nepovezanosti in nemoči nad situacijo nas spravljajo ob živce. Naš najstnik nas spravlja ob živce.
Pa nas res? Je naš najstnik res nemogoč? Je njegova jeza tista, ki nam izmika tla pod nogami?
Na poti, da spoznamo venomer spreminjujočo se mlado dušo, ki raste pod našim okriljem, pa spoznamo tudi njihove skrbi, stiske in kje smo jo predhodno polomili in marsikaj spečega v nas, o naših lastnih, potlačenih potrebah iz mladosti.
V momentu samem nam je res težko preklopiti iz obsojanja druge osebe v to, da je velik del težav v nas, naših občutkov, ki jih dobimo ob njihovih reakcijah. Da se mogoče počutimo odrinjene. Tako, kot imamo mi razloge za našo razdražljivost, ki so pogosto nevidni pa se enako dogaja tudi našemu najstniku.
Naj vam jeza ne bo teža, breme. V našem telesu je zato, da opozori na nekaj kar nam ne prija in s tem, ko jo začutimo in sprejmemo lahko res izboljšamo kvaliteto svojega življenja in odnosov in se ponovno povežemo z našimi najdražjimi, tudi v drugih obdobjih življenja. Za nič ni še prepozno in uspelo vam bo. Jaz zaupam v vas.
Mogoče se zgoraj napisano res sliši tako, malo v oblakih in neoprijemljivo, zato pa sem v knjigi Pomagajte najstniku (in ostalim ljudem okoli sebe) izraziti jezo nanizala veliko konkretnih primerov in namigov, ki vam bodo pomagali razumeti svojo jezo, jezo drugih in to, kako jo iz seznama slabih čustev prestaviti za svojo zaveznico.

Komentarji
Objavite komentar